Smrt bizantinskega cesarja Andronika I Komnina leta 1185 je vstopila v zgodovino kot ena najhujših in simboličnejših kaznov srednjeveškega sveta. To ni bila le smrt vladarja, temveč javen akt nenavistnega izraza, izraz družbenega razbujanja in kazen ljudstva cesarstva proti cesarju. Okoli te scene so se prepletili politika, osebna drama in globoki kontrasti dobe, ko cesarska oblast ni več mogla ohraniti enotnost Bizantinskega cesarstva. Podizanje reformatorja Andronik I je izhajal iz močne dinastije Komninov in bil bratranec cesarja Manuela I. Od mladosti se je izjemno izkazal s odločnošču, znanstvenošču in neobičajnim privlačnim obrazom, ki so se združili s ambicijo in sklonosti avanturam. Življenje do povzdnega prestola mu je podobovalo roman o pustolovstvu: zavisti, zatvor, pobegi in putovanja po vzhodnih in zahodnih dvorih. Po smrti Manuela leta 1180 je prestol nasledil njegov maloletni sin Aleksej II, medtem ko je oblast zasedla cesarica Maria Antiohija, ki je bila po poreklu zahodna. To je povzročilo nezadovoljstvo plemstva in prostega ljudstva, razjezljena vplivom Latincev pri dvoru. Andronik, ki se je izjavil kot zaščitnik ljudstva in pravoslavne vere, je izvedel upor proti regentki, obtožujoč jo za izdajo cesarskih interesov. Leta 1183 je slavno vstopil v Konstantinopel, bil proklan za sovladara, kmalu pa tudi za enolastnega cesarja. Vendar pa so že njegovi prvi koraki na prestolu pokazali, da novi vladar želi ustanoviti ne le red, temveč osebno oblast, osnovano na strahu in nadzoru. Poskus obnovitve cesarstva Andronik je izvedel serijo reform, namenjenih zmotam plemstva in korupciji v provincah. Je zažarkil nadzor nad zbiranjem davkov, omejil proizvoljnost uradnikov, poskušal preprečiti prodajo služb. V očeh prostega ljudstva je bil pravi cesar, ki kazen bogatim in zaščiti siromašnih. Meškanje njegove politike pa je kmalu postalo teror. Skrbnost, ki je bila značilna za vse vladarje kasnejše Bizantinskega cesarstva, je pri Androniku postala boleča oblika. ... Read more