Slabost sodobnega delavca: multidimensionalen analize v neoliberalni gibkosti Slabost sodobnega delavca je sistemska lastnost, ki izhaja iz temeljitih premikov v organizaciji dela, socialnega države in psihološkega dogovora med delavcem in delodajcem. To ni le risik izgube dela, ampak kompleksno stanje nezakrščenosti, ki obsegajo ekonomsko, pravno, psihološko in socialno merilo. Njegove manifestacije so strukturale in se izkoreninjujejo v dobi digitalizacije in globalizacije. Ekonomska slabost: precarizacija in sindrom «nekonečne nestabilnosti» Širjenje nestandardne zaposlitve. Delačevi na začasnih, sročnih, delovnih ugovorih, v izvenrednem delu in samozaposlitvi neustrezno rastejo. Na primer, v državah EU imajo okoli 14% delavcev začasnega ugovora, med starostnim obsegom 15-24 let pa doseže to vrednost 40%. Takšni delavec živi v stanju trajnega iskanja naslednjega ugovora, brez zagotovitev za jutri. Obroč nizkih dohodkov in visokega življenjskega stroška. V mnogih sektorjih (posebej v gig ekonomiji, trgovini, storitveni dejavnosti) je plača zastojla na ravni, ki ni skladna z rastom cene bivališč, izobrazbe, zdravstva. To ustvarja fenomen «radnega boga» — osebe, ki je formalno zaposlena, vendar ne more skupiti ali osigurati socialne mobilnosti. Tudi v razvitemi državah, kot kaže raziskava OECD, je rast produktivnosti dela od 1990-ih nadomestila rast plač delavcev. Manjka shranjevanja in neizvedljivost penzijnega zavarovanja. Nestabilni dohodki in visoka deležnost izdatkov za trenutne potrebe omogočajo ustvarjanje «finančne podlage». Hkrati pride do prehoda od solidarnih penzijnih sistemov do shranjevalnih, kar prevrne riske investiranja in dolgoletja z države in podjetja na samega delača, katerega prispevki lahko prekineta zaradi obdobij brez dela. Pravna in socialna slabost: erozija delačevih garantij Ukvarjanje standardnega delačevega ugovora. Klasični ugovor z neomejenim zaključkom, socialnim paketom in jasnimi garantijami povezujejo različne hibridne oblike (GPV ... Read more