Strategije spodbujanja starševske odtujenosti v pravnem okviru: analiza taktik in njihova nevtralizacija Uvod: odtujenost kot sodna strategija V okviru visoko konfliktnih sporov o skrbništvu in režimu stikov z otrokom se včasih uporabljajo neetične, a formalno skladne s pravnim okvirom strategije, usmerjene v zmanjšanje ali popolno prekinitev stikov otroka z ločeno živečim staršem (pogosteje očetom). Ti prijemi, ki jih uporablja odvetnik v interesu matere naročnice, ne apelirajo na objektivno oceno otrokovih koristi, temveč na pravno formalnost, procesne zamude in manipulacijo s sociokulturnimi stereotipi. Njihov cilj ni zaščita otroka pred resnično grožnjo, temveč ustvarjanje trajne negativne podobe očeta pred sodiščem, kar vodi do dejanske in nato tudi pravne odtujenosti. Ključni taktični prijemi in njihova utemeljitev 1. Strategija »spirale eskalacije obtožb« To ni enkratna izjava, temveč zaporedno stopnjevanje obtožb, pogosto od abstraktnih do konkretnih. Faza 1 (Diskreditacija osebnosti): Začnejo se prošnje za psihološko-psihiatrične preiskave očeta z navedbami »nagnjenost k agresiji«, »narcistična motnja«. Cilj je vzbuditi dvom o njegovi ustreznosti. Faza 2 (Obtožbe nasilja): Podajajo se prijave policiji zaradi »domačega nasilja« v preteklosti ali »groženj« v sedanjosti. Tudi če se kazenski postopek zavrne, se sam dejstvo pregleda uporablja pred sodiščem kot argument (»je pod preiskavo«). Faza 3 (Obtožbe krutega ravnanja z otrokom): Trdi se, da se otrok po srečanjih z očetom vrne »vznemirjen«, »joče«, »ima modrico nejasnega izvora«. Zahteva se nujni zdravniški pregled in začasna omejitev stikov. Pomembno: obtožbe so namenoma nejasno oblikovane, da jih je težko preveriti in enostavno ovrči, vendar imajo velik čustveni pomen. Primer iz sodne prakse: Oče je v enem letu trikrat opravil sodno-psihološko presojo na zahtevo odvetnika matere, vsakič pa je bil priznan za prištevnega in ne nevarnega. Vendar je v zadevi ostal sled treh mnenj, ki je sodniku podzavestno us ... Read more